Izdelava varnostnih kopij s kloniranjem diskov

Nadgradnja trdega diska na hitrejši SSD

Namestitev operacijskega sistema na več računalnikov hkrati

Varnostno kopiranje določenih datotek

Ko spet prižgem vse skupaj, mi na črnem ekranu piše le eno malo opozorilo o ohranjanju energije zaslona, računalnik pa kar naprej nekaj melje okoli CD enote. No, pa smo tam. Ura še ni osem zjutraj in ne vem kaj storiti, saj o računalnikih nimam prav veliko pojma. Počakati moram na kolega, ki je računalničar in pride v službo šele po deveti. Kolega je nato vse razdrl in ugotovil, da je zelo verjetno crknila matična plošča, ker pa je računalnik star, takšnih ne delajo več.

Zato smo se odločili, da bomo usposobili nekega drugega prenosnega in prenesli podatke. Disk smo vzeli ven iz mojega in ga fizično priklopili v nekega drugega, tu bi lahko preko mreže podatke spet prenesli v mojega novega prenosnega. Imela sem dve enoti C in D. Še isti dan je kolega uspel prekopirati C enoto, ko pa je naslednji dan zjutraj hotel prekopirati še D, kjer je večina zame pomembnih datotek, mu pa računalnik diska ni hotel več prepoznati, kot da ga ni. Ugotovili smo, da dalj ko se bomo mučili, bolj se bo disk kvaril. Spomnili smo se, da so pri Kotarju posebej specializirani prav za takšne primere reševanja podatkov, zato smo disk dobro zaščitili in hitro sem ga v petek opoldan nesla k njim. V ponedeljek so mi sporočili, da se je disk tako pokvaril, da so ga morali v posebni komori odpreti, a da jim je uspelo rešiti podatke. Počutila sem se za celo tono lažja. Saj vem, da bi morala kopirati še kam drugam, a kdo ima čas delati to vsak dan in konec koncev, tudi te kopije se lahko pokvarijo…

Res da se mi je zdela cena velika, ker pa se na to prav nič ne spoznam (pozneje sem si več prebrala o tem, kaj je za takšno delo potrebno), sem ugotovila, da so vsi rešeni podatki vredni tega. V 15tih letih, kar delam z računalnikom, se mi kaj takega še ni zgodilo in dokler se ne, se sploh ne zaveš, koliko bi pravzaprav lahko izgubil, zato sem vesela, da obstaja servis, ki sploh lahko takšne podatke še reši. Zahvaljujem se Kotarju in jim želim, da bi tako dobro delali še naprej. Hvala!

Romana

Glavni deli:

• ploščica tiskanega vezja (TIV) s spominskim integriranim vezjem (NAND Flash) za shranjevanje podatkov, kontrolna elektronika za vpisovanje in branje in kristalni oscilator s fazno zaključeno zanko (phase-locked loop – PLL)
• moški del type-A USB konektor
• plastično, kovinsko ali gumijasto ohišje
• Dodatno ima lahko še
• LED diodo, ki indicira prenos podatkov (branje oziroma pisanje)
• stikalo za zaklepanje
• pokrovček za USB konektor

Njegove glavne prednosti proti starejšim predhodnikom so manjša velikost, večja hitrost, večja zanesljivost, večja kapaciteta spomina in večja trpežnost. Danes se osebni računalniki prodajajo brez disketnih pogonov, vsi pa imajo USB priključek.

Večina USB klučev uporablja type-A USB priključek, kar pomeni, da ga lahko vtaknemo v vsak običajni PC brez adapterja ali povezovalnega kabla. Potrebno napajanje za svoje delovanje dobi ključek preko USB konektorja.

Prvi proizvajalci so bili Trek s ThumbDrive v začetku leta 2000, Izraelska tovarna M-Systems (novembra 2006 jo je prevzel SanDisk) in IBM. Slednji je najprej prodajal DiskOnKey firme M-Systems, v decmbru 2000 pa je začel prodajati USB Memory Key z 8MB pomnilnika.

Moderni flash ključki se povezujejo že po standardu USB 2.0, vendar zaradi tehničnih omejitev NAND flash tehnologije ne izkoriščajo polne hitrosti, ki jo ponuja USB 2.0 in znaša 480Mbit/s.  Tipične povprečne hitrosti prenosa podatkov so okrog 3MB/s, maksimalne pa od 10-60 MB/s.

USB Flash ključek se največkrat uporablja za osebni prenos podatkov oziroma datotek kot so slike, dokumenti, video posnetki,…  Ostala področja uporabe pa so še:

• varno shranjevanje datotek z enkripcijo
• shranjevanje programov za sistemske administratorje (konfiguracijske datoteke, antivirusni  programi
• prostor za začasno shranjevanje podatkov,..)
• poganjanje  aplikacije brez nameščanja na osebni računalnik (Mozilla Firefox, Opera, Creative MuVo, …)
• zagon operacijskih sistemov (boot) oziroma LiveUSB,  podobno kot LiveCD
• operacijski sistem Windows Vista  z ReadyBoost omogoča s pomočjo nekaterih flash kličkov povečanje sistemskega spomina
• uporaba kot audio player (Creative MuVo in iPod shuffle)
• shranjevanje glasbenih datotek (format mp3 ali Ogg), ki jih potem lahko poslušamo na Hi-Fi napravi ali CD napravi z USB konektorjem
• shranjevanje najboljših rezultatov (high score), trenutnih slik (screenshot), napredka v igri za različne arkadne igre

V primeru okvare pomnilniškega medija ohranite mirno kri. Vaši podatki bržkone niso izgubljeni, le težje jih bo pridobiti nazaj. V tem trenutku je vaš najboljši prijatelj strokovnjak in reševalec podatkov. Nikar pa se s popravilom ne ubadajte sami, saj lahko vsak nadaljnji poseg še bolj poškoduje in celo uniči podatke na mediju.

Podjetje Kotar, d. o. o., iz Ljubljane se je do dobra zasidralo na domačem zemljevidu ponudnikov reševanja podatkov. Zato ne čudi podatek, da jim obseg dela na področju restavriranja podatkov strmo raste, in nič ne kaže, da bi se rast ustavila. Še posebej, če vemo, da h Kotarju okvarjenih in poškodovanih pomnilniških medijev ne nosi le cela Slovenija, temveč tudi tujina. Da, prav ste prebrali. Pri Kotarju so svojo dejavnost razširili tudi na območje sosednjih držav, kjer zaenkrat prednjačita Avstrija in Italija, v prihodnje pa naj bi se jima pridružila še katera izmed sosed. Za podjetje je to svojevrstno priznanje, saj se po navadi kakovosti svojih storitev zavemo šele, ko nas pohvali tujec, za domačine pa je to le še ena izmed storitev, ki jih podjetje ponuja.

V Sloveniji se torej le oblikuje pravcati center za reševanje podatkov z različnih medijev. Pri Kotarju v to dejavnost veliko vlagajo. V zadnjem času so namreč pridobili novo znanje ter izkušnje in nenazadnje tudi dodatno sodobno opremo, s pomočjo katere je reševanje ničel in enic s plošč pokvarjenih diskov ter čipov na pomnilniških karticah postalo še lažje in hitrejše opravilo.
Z najsodobnejšo (in seveda pregrešno drago) opremo lahko pri Kotarju sedaj poskrbijo tudi za pomnilniške medije, ki ne dajejo nobenih znakov življenja ali pa so fizično močno poškodovani. Sodobna oprema jim namreč omogoča, da medijem zamenjajo poškodovane dele in iz njih preberejo podatke (pri pomnilniških karticah ob stiku z vodo in nato elektriko naj raje odpove krmilnik (vezni čip), pomnilniški modul, ki dejansko hrani podatke pa ostane nepoškodovan, le mi ne moremo do fotografij). Prav tako najnovejša tehnologija omogoča visoko uspešnost reševanja podatkov s poškodovanih sektorjev trdega diska, pametni nadzorni moduli pa znajo disk izklopiti, še preden bi prišlo do dodatnih okvar. Naprave zaznajo pretirano naprezanje diska in ga ustavijo ali upočasnijo vrtenje plošč, še preden bi se lete poškodovale ali odpovedale. Tako počasi, a zanesljivo rešijo skorajda vse podatke.

Po prejemu diska ali kartice strokovnjaki opravijo pregled medija. Pregled medija (ne glede na medij ali njegovo kapaciteto) stane 30 evrov, znesek pa se v primeru, da do restavriranja podatkov pride, odšteje od končnega zneska. Po pregledu stranko obvestijo o ceni popravila. Cena je seveda odvisna od kapacitete medija in stanja, v katerem se nahaja. Med popravilom vsekakor poskrbijo tudi za ustrezno varovanje in hranjenje občutljivih podatkov, ki lahko za podjetje pomenijo preživetje ali propad.

Vsekakor velja ob okvari pomnilniškega medija ostati miren in se ne prenagliti. Panično ukrepanje lahko trajno poškoduje vaše podatke. Strokovnjaki polagajo na srce, da nikar ne posegajte v elektroniko in mehaniko sami ali s pomočjo sicer tehnično nadarjenega soseda (beri:guruja). Ob zaznavi težav je zato najbolje kar takoj prenehati z uporabo medija. Reševanje izgubljenih podatkov s pomnilniških kartic digitalnih fotoaparatov je s pravcato poplavo tovrstnih izdelkov in nizkimi cenami (ter žal tudi kakovostjo) pristalo na dnevnem redu opravil. No, seveda ni vedno kriv material. Ste pomotoma izbrisali slike z digitalnega fotoaparata? Morda še ni vse izgubljeno. V večini primerov lahko vaše podatke rešijo. Enako kot za pomnilniške kartice velja tudi za priljubljene USB-ključe vseh vrst in oblik.

Spominska kartica je elektronski pomnilniški medij za shranjevanje podatkov. Uporablja se v različnih napravah kot so digitalni fotoaparat in kamera, prenosni računalnik, mobilni  telefon, prenosni predvajalec glasbe (mp3 player), konzola za video igrice in drugo.

Glavne značilnosti so:
-možnost večkratnega prepisovanja podatkov
-hranjenje podatkov brez napajanja
-majhna velikost
-robustnost (delujejo tudi v temperaturno manj prijaznih pogojih).

Kot je to pri podobnih izdelkih v navadi, so se tudi tukaj v teku razvoja kartice prilagodile posameznim opravilom, katerim so bila namenjena. Pri nekaterih je bila tako pomembna velikost, pri drugih količina spomina, pri tretjih spet hitrost prenosa podatkov. Zato je nastalo več vrst formatov.

Med prvimi komercialno uporabljenimi formati spominskih kartic (type I cards)  so bile PC kartice (PCMCIA) v začetku 90-ih let.  Danes se uporabljajo samo še v industrijskih aplikacijah za vhodno/izhodne (IO) naprave kot povezovalni standard za različne naprave (npr. modem).

Prav tako so se že v 90-ih letih pojavile tudi spominske kartice, ki so bile manjše od formata PC kartic: CompactFlash, SmartMedia, in Miniature Card. V mobilnih telefonih so uporabljali (SID), v igralnih konzolah lasten format, v napravah kot PDA in predvajalcih glasbe pa izmenljive spominske kartice.

Ob koncu prejšnjega in v začetku tega desetletja so na trg prišli novi formati spominskih kartic (SD/MMC, Memory Stick, xD-Picture Card in veliko variant majhnih formatov). Želja, da bi bile čim manjše, je prinesla ultra majhne velikosti ob katerih so stare »kompaktne« izgledale prav velike.

Pri digitalnih kamerah sta največji del trga zasedala SmartMedia (SM) in CompactFlash (CF). Samo SM je v letu 2001 obladoval kar 50% tega trga, medtem ko se je CF večinoma usmeril v področje profesionalnih digitalnih kamer.

Do leta 2005 je SD/MMC zavzel precej trga, ki ga je prej obvladovala SmartMedia, vendar zaradi naraščajoče konkurence (variante Memory Stick, xD pa tudi CompactFlash ) ne v taki meri.
Na industrijskem področju so PCMCIA kartice še vedno obdržale nek segment, medtem ko je trg spominskih kartic pri mobilnih telefonih in PDA-jih močno razdrobljen.

Dandanes ima večina PC-jev že vgrajene konektorje za različne spominske kartice kot so Memory Stick, CompactFlash, SD in druge. Obstajajo pa tudi adapterji, s katerimi podpremo  več različnih vrst spominskih kartic.

Glavni štirje predstavniki so:
Sonyijev Memory Stick
CompactFlash (CF)
Multi-Media Card (MMC) oziroma naslednik SD
XD card

Sony je razvil popolnoma lasten format, ki ga uporablja v vseh svojih izdelkih. če boste, na primer, kupili čitalec kartic v Sonyevem prenosniku, bo imel odprtino samo za njegov Memory Stick. Po drugi strani pa je razvil približno pol ducata verzij, da bi zadovoljil potrebe karticah za vedno manjše naprave, ki jih razvija.

CF (Compact Flash) je bila ena prvih kartic, ki se je uveljavila in obstala kot standard za srednje in velike
fotoaparate, predvsem zaradi velikih kapacitet spomina, ki jih ponuja (preko 32Gb) in relativno ugodnega razmerja cena/kvaliteta. Preko CF-jevega vmesnika je cela vrsta proizvajalcev razvila različne naprave, katerih osnova so CF spominske kartice. Na primer brezžične in bluetooth kartice, CF trdi disk in modemi, če jih naštejemo samo nekaj. Njihova velikost pa jim je preprečila,. da bi se uveljavili tudi pri manjših napravah, kot so mobilni telefoni, PDA-ji in digitalne kamere.

MMC (Multi Media Card) in SD (Secure Digital) formata sta prišla na trg kasneje in sta bila namensko načrtovana, da bi se uveljavila na področju majhnih kartic. Najprej MMC in kasneje še SD sta imela posebno lastnost, ki ju je ločevala od drugih. Majhno stikalo za zaščito pred neželenim vpisovanjem (podobno kot je bilo na 3,5 palčnih floppy diskih). Z uveljavljanjem vedno manjših naprav sta tudi tu oba formata na voljo tudi v manjših verzijah.

xD je najnovejši član med tistimi, ki so bili sprejeti na trgu. Razvila sta ga  Olympus in Fujifilm z namenom, da
nadomesti CF. Te kartice so bistveno manjše od CF, vendar pa zaenkrat še ne ponujajo tako velikih kapacitet. Njihova glavna prednost je hitrost prenosa podatkov. Ta je zelo pomembna pri prenosu velikega števila bytov pri slikah z visoko resolucijo, ki jih dobimo pri najboljših profesionalnih digitalnih fotoaparatih.

V igralnih konzolah večina proizvajalcev uporablja lastne formate.
-Microsoft Xbox:
•    Xbox Memory Unit (8MB),
•    Xbox 360 Memory Unit (64MB, 256MB, in 512MB)
-Nintendo:
•    Nintendo 64 Controller Pak (256 KB, razdeljen na 123 strani),
•    Nintendo GameCube Memory Card (59- (4 Mib/512 KiB), 251- (16 Mib/2 MiB) in 1019-blok (64 Mib/8 MiB)) Ta kartica je pravzaprav samo modificirana SD kartica.
•    Wii Nintendo GameCube Memory Card compatible (see above) and Secure Digital card compatible
-Sega Dreamcast Visual Memory Unit (VMU) (128 KB razdeljenih v 200 blokov)
-Sega Saturn spominska kartica lahko shrani 20 blokov shranjenih iger.
-Sony PlayStation:
•    PlayStation Memory Card (1 Mb/128 KB razdeljen na 15 blokov)
•    The PocketStation can act as PlayStation Memory Card
•    PlayStation 2 Memory Card (imenovana tudi “Memory Card (8MB)(For PlayStation(r) 2(r))” onscreen)
•    The PlayStation Portable uporablja Memory Stick Duo.
•    The PlayStation 3 je kompatibilna s CompactFlash, Secure Digital, in Memory Stick PRO.
– GP2X GNU/ igralna konzola z Linuxom, uporablja SD/MMC.

Spisek spomisnkih kartic z okrajšavami:
PC Card (PCMCIA), CompactFlash I (CF-I), CompactFlash II (CF-II), SmartMedia (SM / SMC), Memory Stick (MS), Memory Stick Duo (MSD), Memory Stick PRO Duo (MSPD), Memory Stick PRO-HG Duo, (MSPDX), Memory Stick Micro M2 (M2), Multimedia Card (MMC), Reduced Size Multimedia Card (RS-MMC), MMCmicro Card (MMCmicro), Secure Digital Card (SD), SxS (SxS), Universal Flash Storage (UFS), miniSD Card (miniSD), microSD Card (microSD), xD-Picture Card (xD), Intelligent Stick (iStick), Serial Flash Module (SFM), µ card (µcard), NT Card (NT NT+)

Trdi diski (pa tudi druge komponente, denimo usmerjevalniki) enostavno ne zdržijo večmesečnega mučenja “beri-piši-beri-piši”, ki jim ga nekateri uporabniki zadajajo.

Pogostejša uporaba privede do večjih obremenitev, še največji sovražnik pa je v normalnih delovnih pogojih prav toplota. Prekomerno segrevanje vodi v odpoved sicer zvestega hranilca podatkov.  Seveda mu tudi razni udarci med delovanjem škodijo – denimo, da po nepazljivosti zadenemo ob ohišje. Tu so bistveno bolj izpostavljeni diski v prenosnih računalnikih, ki jih neredko zaradi nepazljivosti uporabnika doleti kakšna grenka izkušnja (mimogrede, pri Kotarju imajo odličen servis prenosnih računalnikov; več v okvirju).Oddajanje čudnih zvokov in morebitno neodzivanje sta že znaka, ki bi morala med uporabniki sprožiti alarm.

V Sloveniji se že oblikuje pravcati center za reševanje podatkov z različnih medijev. Pri Kotarju namreč v to dejavnost veliko vlagajo, saj so v zadnjem času pridobili najsodobnejšo opremo, s pomočjo katere je reševanje ničel in enic s plošč pokvarjenih diskov postalo še lažje in hitrejše opravilo.

Z najsodobnejšo (in seveda pregrešno drago) opremo lahko pri Kotarju sedaj poskrbijo tudi za diske, ki ne dajejo nobenih znakov življenja ali pa so fizično močno poškodovani. Sodobna oprema jim namreč  omogoča, da disku izklopijo posamezne poškodovane glave, ki bi sicer ob delovanju dodatno poškodovale podatke, in nato preberejo podatke. Prav tako najnovejša tehnologija omogoča visoko uspešnost reševanja podatkov s poškodovanih sektorjev trdega diska, pametni nadzorni moduli pa znajo disk izklopiti, še preden bi prišlo do dodatnih okvar. Še več, tehnologija branja poškodovanih delov diska je napredovala že do te mere, da lahko strokovnjak ob uporabi ustrezne opreme prebira vsak posamezen sektor diska, bit za bitom. Naprave zaznajo pretirano naprezanje diska in ga ustavijo ali upočasnijo vrtenje plošč, še preden bi se le-te poškodovale ali odpovedale. Tako počasi, a zanesljivo rešijo skorajda vse podatke.

V Sloveniji se že oblikuje pravcati center za reševanje podatkov z različnih medijev. Pri Kotarju namreč v to dejavnost veliko vlagajo, saj so v zadnjem času pridobili najsodobnejšo opremo, s pomočjo katere je reševanje ničel in enic s plošč pokvarjenih diskov postalo še lažje in hitrejše opravilo.

Z najsodobnejšo (in seveda pregrešno drago) opremo lahko pri Kotarju sedaj poskrbijo tudi za diske, ki ne dajejo nobenih znakov življenja ali pa so fizično močno poškodovani. Sodobna oprema jim namreč  omogoča, da disku izklopijo posamezne poškodovane glave, ki bi sicer ob delovanju dodatno poškodovale podatke, in nato preberejo podatke. Prav tako najnovejša tehnologija omogoča visoko uspešnost reševanja podatkov s poškodovanih sektorjev trdega diska, pametni nadzorni moduli pa znajo disk izklopiti, še preden bi prišlo do dodatnih okvar. Še več, tehnologija branja poškodovanih delov diska je napredovala že do te mere, da lahko strokovnjak ob uporabi ustrezne opreme prebira vsak posamezen sektor diska, bit za bitom. Naprave zaznajo pretirano naprezanje diska in ga ustavijo ali upočasnijo vrtenje plošč, še preden bi se le-te poškodovale ali odpovedale. Tako počasi, a zanesljivo rešijo skorajda vse podatke.

Opis delovanja
Trdi disk običajno sestavljajo:

• okrogle plošče (platters) iz aluminija, stekla ali keramike,  s površino iz feromagnetnega materiala
• motor
• os (spindle)
• bralno/vpisovalna glava (read/write head)
• aktuator (actuator)
• elektronsko krmilno vezje (electronic)
• zračni filter (air filter)

Sami podatki so shranjeni na okroglih ploščah. Do posamezne lokacije na trdem disku dostopa bralno-pisalna glava in sicer tako, da se plošče vrtijo s konstantno hitrostjo (5.000 do 15 000 obratov na minuto – RPM), glavo pa aktuator premika v radialni smeri vsega nekaj nanometrov nad površino. V modernih diskih so 3 ali 4 plošče in vsaka ima svojo glavo. Elektronika poskrbi za prenos podatkov z vodila do zapisa na sami plošči.

Zaradi ekstremno majhne razdalje med glavo in površino, lahko že najmanjše onesnaženje glave ali plošče privede do tega, da glava podrsa po površini, na kateri so shranjeni podatki. Če pri tem poškoduje zgornjo plast, lahko na tem mestu pride do izgube podatkov. Tako okvaro trdega diska lahko povzroči napaka v elektroniki, nenadna izguba napajanja, udarec, obraba, korozija ali pa le slaba izdelava glave ali plošč.

Prvi trdi disk je izdelal IBM leta 1956 za svoj računalnik.  V začetku so bile to velike, drage, občutljive in počasne naprave z majhno kapaciteto shranjevanja podatkov.  Hiter razvoj se je začel predvsem v dobi prvih PC-jev v 80-tih letih prejšnjega stoletja.

V zadnjih letih se trdi diski vse bolj uveljavljajo tudi na drugih področjih, kot so digitalni video-rekorderji, digitalni predvajalniki zvoka, PDA-ji, digitalne kamere in igralne konzole. Leta 2005 sta Samsung in Nokia predstavila celo trdi disk za mobilne telefone.

Potrebe po shranjevanju zelo velikih količin podatkov in večje zanesljivosti shranjevanja so pripeljale do razvoja različnih sistemov povezav dveh ali več trdih diskov kot so RAID (Redundant Arrays of Inexpensive Disks), NAS (Network Attached Storage), SAN (Storage Area Network).

REŠEVANJE PODATKOV

Standardne velikosti trdih diskov so:

• 8 inch«, SA1000 (Shugart Associates) je bil prvi disk »standardne velikosti«
• 5¼ inch«, v uporabi od leta 1980 do konca 90-tih
• 3½ inch«, prvič v uporabi leta 1984, danes najbolj razširjen format za PC
• 2½ inch«, prvič prikazan leta 1988, danes v uporabi za prenosne računalnike (laptope)
• 1.8 inch«, Integrated Peripherals, 1993. uporaba v digitalnih predvajalnikih zvoka in subnotebookih
• 1 inch«, predstavljen 1999 kot IBM-ov  Microdrive.
• 0.85 inch«, predtavila Toshiba januarja 2004, namenjen uporabi v mobilnih telefonih in podobnih napravah.

Zaradi hitrega padanja cen flash spominskih kartic, je večina proizvajalcev prenehala z razvojem trdih diskov manjših od 1.8 inch.

Glavne lastnosti trdih diskov

• velikost diska – ta podatek pove, koliko bitov informacije lahko na posamezni disk zapišemo. Današnji diski imajo kapacitete od nekaj 120 MB pa tja do nekaj 100 GB (največji celo nekaj 1000 GB = 1 TB)
• hitrost (angl. access time) – je parameter, ki pove, kako hitro lahko disk dostopa do posameznega podatka. Ta čas je  običajno okrog 5 – 15 ms, odvisen je tudi od hitrosti vrtenja plošč (5.400 za prenosnike, 7200 za namizne računalnike in 10.000 do 15.000 za najhitrejše diske).
• predpomnilnik (angl. cache) prav tako pomaga pri hitrejšem delovanju diska. Pri branju se vanj shranijo podatki, ki jih bo verjetno potreboval procesor in jih ob zahtevi ni potrebno šele iskati na disku. Pri vpisovanju podatkov pa jih CPU odloži v predpomnilnik in se lahko potem počasi zapišejo na disk.

Dostop in povezava

Trdi diska se priključi na Host adapter, ki je običajno že integriran na matični plošči (motherboard), komunikacija pa poteka preko enega od številnih protokolov.

•  ATA (PATA oziroma IDE – Integrated Drive Electronics ali EIDE)
•  SATA (Serial ATA)
•  SCSI (Small Computer System Interface),
•  SAS (Serial Attached SCSI)
•  Fibre Channel.

Napravo omogoča hitro najdbo in ugotovitev vrste napake na okvarjenem disku. Do sedaj je bil to dolgotrajen postopek, ki v težjih primerih ni prinašal zanesljive diagnostike, zaradi česar je bilo restavriranje pogosto dražje in dolgotrajnejše, kot bi bilo treba. Sama diagnostika pa je izredno pomembna za nadaljnje uspešno delo obnove podatkov, saj je verjetnost obnovitve podatkov z natančno diagnostiko bistveno višja.

Da lahko z orodjem popravimo programski del (firmware) nekega diska, mora biti to orodje podprto s točno tem tipom diska, in sicer s strani proizvajalca orodja. To pa je pomenilo, da je do takrat, ko je bil disk analiziran in vnesen v knjižnico določenega orodja, preteklo najmanj nekaj mesecev, pogosto pa tudi celo leto.

Prav pri tej problematiki nova naprava, ki so jo naročili pri Kotarjevem DATARESTORE centru, pokaže svojo revolucionarno prednost. Naprava namreč ni razvita na podlagi modelov diska, ampak na podlagi načina, kako je disk zgrajen, te osnove pa se ne spreminjajo tako pogosto kot različni modeli diskov.

Kotarjeve strokovnjake za reševanje podatkov ob nakupu najnovejše naprave čaka še izobraževanje v tujini, konec meseca pa bodo z novo napravo že pomagali prvim nesrečnim strankam, ki so izgubili pomembne podatke. Nabava najnovejše naprave za restavriranje podatkov pa ni vse, kar pri Kotarju načrtujejo glede razvoja svoje ponudbe. Poleg nadgradnje restavriranja s pomnilniških vezij pripravljajo tudi svoj lastni inovativni sistem t. i. 4D restavriranja, o katerem pa bomo še pisali.