Podjetje Kotar sem poznal sicer že od prej, vendar na mojo srečo njihovih storitev nisem potreboval. Ne pa tudi na (ne)srečo mojega sodelavca. In ker pravijo, da je srečo potrebno deliti, nisem preveč razmišljal, ko se mi oglasi… računalnik ne prepozna več mojega USB diska.
Ok, prinesi, bom pogledal. Zamenjam ohišje, poskusim različne USB vhode in računalnike, razne “restore” programčke in čez kakšno uro ali dve je zadeva jasna: umrl je disk. Na srečo disk (po občutku) še živi, se pravi, mogoče je možno še kaj storiti? Odnesem v Kotar in nadaljevanje si lahko pogelade v kakšni saop operi. Na srečo mojega sodelavca čez nekaj dni dobi vse podatke, kot da se ni zgodilo nič. Veseli nasmehi, zadovoljni obrazi
PS. da ne bo pomote: jaz sem računalničar in ne verjamem v srečo, temveč v znanje…